Mačke so obligatni karnivori – njihov evolucijski izvor, prebavila, čutila in presnova jih še vedno usmerjajo k prehrani, ki temelji izključno na mesu.
Da bi bolje razumel/a svojo mačko, te v nadaljevanju strokovnjakinja za mačje vedenje Tolmačka popelje skozi anatomske, biološke in funkcionalne prilagoditve, ki so se ohranile skozi tisočletja in jasno kažejo, da je mačje telo zgrajeno za lov ter optimalno prebavo živalske hrane.
Ko kot skrbniki razumemo te mehanizme, lažje izberemo prehrano, ki podpira zdravje, presnovo in naravno vedenje mačke.
Krajši prebavni trakt – ključna prilagoditev karnivorjev
Glede na dolžino in velikost telesa je prebavni trakt mačke zelo kratek, saj je prilagojen presnovi beljakovin in maščob. Rastlinska prehrana se prebavlja dlje časa zaradi vlaknin in fermentacije, zato sta človeški in pasji prebavni trakt daljša. Želodec je majhen, v velikosti ping pong žogice, kar nakazuje, da so prilagojene uživanju več manjših obrokov čez dan.
Napram afriški divji mački, je prebavni trakt današnje “moderne mačke” sicer daljši, kot posledica uvajanja hrane, ki vsebuje ogljikove hidrate.
Dentalna struktura karnivora
Če pogledamo mačjo ustno votlino in njeno zobovje, je očitno, da ima vse anatomske značilnosti karnivora, specializiranega za trganje in cefranje mesa. Čeljust je krajša, ampak močnejša, da lahko mačka močno zagrabi plen in trga meso.
Skupno imajo mačke 30 zob, od teh 4 podočnike ali kanine (2 zgoraj, 2 spodaj), 12 sekalcev ali incizivov (6 zgoraj, 6 spodaj), 10 premolarjev (6 zgoraj, 4 spodaj) in 4 molarje ali meljake (2 zgoraj 2 spodaj). S kanini ali podočniki mačka zagrize v plen in ga s tem paralizira ali ubije. Z njimi meso trgajo in cefrajo. Incizivi ai sekalci so namenjeni trganju in cefranju mesa. Z njimi se tudi čistijo/negujejo. Premolarji in molarji ali meljaki so zobje, s katerimi melje hrano in jo drobi na manjše koščke.Teh ima mačka v primerjavi s človekom manj, omogočajo pa jim drobljenje hrane (hrustanci, kosti, briketi…) na manjše koščke.
Anatomija mačjega jezika prav tako nakazuje prilagojenost na izključno mesno prehrano, saj vsebuje ogromno nabreklih brbončic, s katerimi si pomagajo pri strganju ostankov mesa iz kosti. Njihov jezik ne vsebuje receptorjev za okušanje sladkega (geni se nepopolno izražajo), imajo pa okušalne receptorje za kislo, slano, grenko in umami (okus mesa).
Čutila in lov
Anatomsko je mačje telo prilagojeno lovu manjšega plena (ptiči, miši, podgane, martinčki, insekti, kače). Dolge in močne noge jim omogočajo skakanje, vzpenjanje, eksplozivnost in hitrost. Rep jim omogoča funkcijo ravnotežja pri teku, skakanju, pristajanju, kot tudi plezanju, poleg tega jim pomaga pri korekciji položaja, ko pristajajo iz višine (pomaga jim, da se zasukajo in pristanejo na nogah).
Glede na velikost glave so njihove oči precej velike, prilagojene hitrim in nepredvidljivim premikom (kot se premika plen). Na razdalji 20-30 cm mačke vidijo motno, saj njihove oči niso zmožne izositriti slike (nimajo mišic), zato takrat za zaznavanje okolice ali plena, vlogo prevzamejo brčice.
Njihov vid je prilagojen lovu v slabše osvetljenih razmerah (takrat ko je njihov plen najbolj aktiven), saj imajo na očesni mrežnici več paličic – celice oz. svetlobni receptorji, odgovorni za absorpcijo svetlobe. Zenica je navpične oz. elipsaste oblike kar jim omogoča visoko odzivnost na svetlobo v okolju. Hitro se prilagaja glede na svetlobne pogoje v okolju, s čimer mački vid ali izboljša (v slabše osvetljenih pogojih se lahko zelo razširi) ali ji očesno mrežnico zavaruje (v močno osvetljenih pogojih se skrči do tanke navpične črte). Prav tako imajo dodatno očesno plast “tapetum lucidum”, ki se svetlika zeleno ali rumeno, če mački posvetimo v oči, saj odbija svetlobo in jim s tem izboljša vid.
Presnova beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov
Mačke imajo zelo specifičen način presnove beljakovin in maščob, kar je še ena izmed lastnosti obligatnih karnivorjev, ki energijo pridobivajo predvsem iz živalskih virov.. Njihova jetra vsebujejo ogromno encimov, odgovornih za proces (neprekinjene) glukoneogeneze. Gre za proces nastajanja sladkorja (glukoze) iz neogljikohidratnih virov, kot so npr. aminokisline. Proces je neprekinjen, kar pomeni da encimi ves čas razgrajujejo aminokisline, zato ima mačka tako visoke potrebe po belajkovinah (skoraj 2-3x več v primerjavi s psmi). Če zauživa premalo beljakovin, začno encimi za nastanek glukoze razgrajevati lastno mišično tkivo.
Kot že rečeno, mačke zraven beljakovin kot primarni vir energije uporabljajo tudi maščobe. V eni izmed študij (Cho et al. 2013) so ugotovili, da ima genom mačke prekomerno izražene gene, ki so odgovorni za presnovo maščob in maščobnih kislin, kar dodatno kaže na prilagoditev na izključno mesno prehrano.
Evolucijske prilagoditve kažejo tudi na to, da mačke v splošnem za nastanek energije (glukoza) ne potrebujejo ogljikovih hidratov. Eden izmed razlogov je pomanjkanje encima amilaze v slini, ki je odgovorna za razgradnjo škroba, drug razlog pa manjša aktivnost jetrnega encima glukokinaza, ki razgrajuje ogljikove hidrate.
Pomanjkanje encimov in zahteve po esencialnih hranilih
Ker so mačke evolucijsko karnivori so tekom evolucije izgubile encime, s katerimi bi njihovo telo proizvedlo esencialna hranila (esencialne maščobne kisline in aminokisline, vitamine, minerale). Zato jih morajo nujno pridobiti iz živalskega tkiva (plena).
Med esencialna hranila, ki jih mačke ne morejo sintetizirati, spadajo:
● Aminokisline: Tavrin in Arginin.
● Maščobne kisline: Arahidonska kislina.
● Vitamini: Vitamin A (betakaroten), Vitamin D (ki ga ne morejo tvoriti v koži), Niacin (Vitamin B3) in Vitamin B12.
Vse te anatomske, biološke in presnovne prilagoditve jasno potrjujejo: mačka je obligatni karnivor, katerega telo je zasnovano za meso in deluje najbolje, ko to potrebo spoštujemo tudi v prehrani.
